Avtor: mag. Matjaž Jež, prof. biologije
Po tridesetih letih so vse stvari drugačne: drugačen je čas, v katerem živimo, drugačne so okoliščine, mi smo drugačni in tudi narava je drugačna. To velja še posebej za reke, saj poznamo pregovor, da nikdar ne stopimo dvakrat v isto reko. Vsak hip se spremeni, vsak hip je drugačna.
In kaj nam lahko trideset let stare fotografije povedo o današnji Muri? Zelo veliko, predvsem pa nam lahko pokažejo primerjavo. Kakšna je bila Mura takrat in kakšna je danes. Zato se mi zdi ponovitev razstave po 30 letih izjemna priložnost za soočanje dveh obdobij, za primerjavo takratnega in današnjega stanja narave in stanja duha.
Razstava je bila prvič predstavljena javnosti 13. januarja 1988 v prostorih umetnostne galerije v Murski Soboti. Ob otvoritvi je potekala okrogla miza o nameravani gradnji verige hidroelektrarn na Muri. Za dogodek je vladalo izredno zanimanje in verjetno je bila umetnostna galerija takrat prvič premajhna za vse, ki so želeli osebno sodelovati. Veliko obiskovalcev je ostalo zunaj in so skozi priprta steklena vrata spremljali dogajanje v dvorani. Okroglo mizo je vodil pokojni filozof narave Štefan Smej. V spominu mi je ostala predvsem njegova definicija pokrajine ob Muri. »Ta svet je od Mure, pripada Muri in ne ljudem«. Dogodek sta spremljala tudi radio in televizija, več časopisnih novinarjev pa je intervjuvalo udeležence.
In kako je razstava nastala?
Ni bila načrtovana kot ciljni projekt ampak je nastala kot vzporednica Naravovarstvenih smernic, ki jih je Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Maribora izdelal za Elektro gospodarstvo Slovenije. Takrat me je kot mladega naravovarstvenika doletela zahtevna naloga, naravovarstveno ovrednotiti naravno dediščino tega »sveta od Mure«, ugotoviti njegovo vrednost in pomen ter ovrednotiti vplive nameravane gradnje na naravo. Uspelo mi je zbrati ekipo vrhunskih strokovnjakov za rastlinstvo in živalstvo, ki so z izvirnimi terenskimi raziskavami prispevali mnoga nova odkritja. Takrat, 1983 in 1984, sem tudi sam večkrat obiskal Muro. Izkoristil sem vsako službeno in privatno priložnosti za spoznavanje te čudovite in skrivnostne pokrajine, v Avstriji pa sem si ogledal že zgrajene hidroelektrarne na Muri.
Za dokumentiranje narave sem uporabljal dva fotoaparata. Prvi je bil Asahi Pentax, 6×6, za črno bele fotografije. Bil je zelo kakovosten aparat, a za delo na terenu kar nerodna škatla. Veliko raje sem delal z maloslikovno Practico, v kateri sem imel barvni film za diapozitive. Tako je nastajala paralelna črno bela in barvna fotografska dokumentacija. Za razstavo smo uporabili črno bele fotografije, diapozitive pa sem uporabljal na raznih predavanjih. Med fotografijami, ki so me najbolj prevzele, je bila streluša, ki jo tudi danes vidimo na razstavi. Njen barvni različek je krasil naslovnico Proteusa, v kateri je bil tudi krajši prispevek o mrtvicah Mure. Posnetek sem napravil iz majhnega gumijastega čolna, s katerim sem tistega dne podrobno pregledal obrežje mrtvice pri gostišču Bobri, nekoč znanem gostinskem lokalu, ki je bil postavljen na lesenih pilotih nad vodo. Na terenu me je večkrat spremljal naravovarstveni sodelavec Janko Urbanek. Nekega dne sva se polna pričakovanj o novih botaničnih spoznanjih, odpravila raziskovat prodišča pri Bistrici. Presenečenje pa je bilo neizmerno, ko sva na otoku namesto botaničnih posebnosti odkrila plantažo paradižnika. Kasneje sva izvedela od avstrijskih kolegov, da je paradižnik postal običajna flora prodišč tudi pri njih in da je povezan s trdoživostjo njegovih semen, ki jih naplavi onesnažena Mura. Tudi ta fotografija se je znašla na razstavi, na njej pa nas z mahanjem pozdravlja kolega Urbanek.
In kakšna je Mura danes, po tridesetih letih?
V fizičnem pogledu ni veliko drugačna. Morda je malo manj onesnažena, morda je izgubila kakšno prodišče in se še malo globlje vkopala med svoja bregova. Pomembno pa je, da je bila s sredstvi evropskega LIFE projekta zgrajena vodna drča s funkcijo zadrževanja proda in umirjanja vodnega toka, ki je omogočila obnovo starih mrtvic. To pozitivno sporočilo je razumel tudi bober in se ponovno naselil Muri. V pogledu ozaveščenosti in odnosa pa se je z Muro veliko spremenilo.
Najprej je v osemdesetih letih s paradnim korakom vstopila v skupno slovensko zavest in končno postala prava slovenska reka. Ni bila več, nekaj pač, tam nekje v Prekmurju. Nastal je plakat »Mura je v moji deželi«, nastal je film o Muri, nastopila je v knjigah in popevkah. Postala je sestavni del družbenih gibanj. In potem so stvari šle dalje, tja kamor sodijo. V Podonavje, v svet velikih evropskih rek, ki so ogrožene in jih je vredno in potrebno ohraniti. Postala je kandidatka za članstvo v mednarodnem biosfernem območju Mura – Drava – Donava in je del evropskega omrežja Natura 2000. Nekoč se je za ohranitev Mure zavzemala samo peščica posameznikov in morda kakšna javna ustanova, danes pa bdi nad Muro Zveza društev Moja Mura, s preko dvajsetimi društvi z domačo in mednarodno strokovno podporo, ki so se združili v kampanji Rešimo Muro!. Pa vendar, ali je Mura zato bolj varna, smo lahko mirni glede njene usode? Žal ne, dokler bo tekla in dokler bo mogoče v njenem toku videti profit, bo Mura ogrožena. Zato Mura še vedno potrebuje prijatelje. Ljudi, ki jo čutijo, ki jo razumejo in so ji vedno pripravljeni pomagati. Ljudi, ki vedo kaj pripada Muri, kaj je »od Mure«.
Nekoč se je za ohranitev Mure zavzemala samo peščica posameznikov in morda kakšna javna ustanova, danes pa bdi nad Muro Zveza društev Moja Mura, s preko dvajsetimi društvi z domačo in mednarodno strokovno podporo, ki so se združili v kampanji Rešimo Muro!. Pa vendar, ali je Mura zato bolj varna, smo lahko mirni glede njene usode? Žal ne, dokler bo tekla in dokler bo mogoče v njenem toku videti profit, bo Mura ogrožena.
mag. Matjaž Jež, prof. biologije
Fotografije Razstava 1988: Ogrožene rastline Pomurja, © by Denis Cizar
