Avtor: Vlado Drvarič, dolgoletni borec za Muro.
Nenavadni podvig, ki ga je leta 2007 izpeljala 51-letna Američanka Mimi Pettersen Hughes, plavalka na dolge razdalje, mater štirih otrok, sem z veseljem spremljal iz čolna. Gospa se je namreč na povabilo naravovarstvenikov iz Avstrije, Slovenije in Hrvaške lotila tridesetdnevnega plavanja po Muri in Dravi.
Začela je 1. junija 2007, ko je ob devetih začela plavati v Muri, ki je imela 18 stopinj. V vodi pa ni bila sama, tudi lesena podust, ki so jo naredili avstrijski ribiči, je plavala privezana za naš čoln po celotni Muri. Med drugimi smo akcijo podprli tudi Ribiška družina LFV iz avstrijske Štajerske, RD Gornja Radgona in RD Lendava.
Podust so avstrijski ribiči predali slovenskim, slovenski hrvaškim, po tridesetdnevnem plavanju po Muri in Dravi pa so ti ribo spet vrnili v Avstrijo. Kot vemo, se podust drsti gorvodno in tudi to njeno plavanje naj bi ponazarjalo to njeno pot. Slovenska Mura je še brez pregrad, zato je tudi takšnim ribam omogočeno tovrstno drstenje.
Plavanje v obeh rekah pa bi naj bilo tudi opozorilo tuji in domači javnosti pred nevarnostjo, ki jo z Muro, za življenje v njej in ob njej predstavljajo napovedani gradbeni posegi z novimi hidroelektrarnami vzdolž njenega porečja, je povedala Mimi.
Takoj po začetnih nekaj kilometrih plavanja Mimi ni več plavala sama. Nedaleč od Cmureka so na Muri kar lepi valovi in je treba precej dobro veslati, da prideš prek njih suh in brez plavanja. Ta podvig pa ni uspel hčerki Kelsey in kolegu iz avstrijske ribiške družine. Kanu se jima je prevrnil in oba sta morala krepko zaplavati proti obrežju.
Po smo nadaljevali proti Radgoni in v toplicah na avstrijski strani so nas pogostili in pozdravili številni gledalci, na mostu čez Muro v Radgonah pa smo predali lesene postrvi in poslušali pozdravne govore z obeh strani meje.
Pot smo nadaljevali do Petanjcev, tam sta nas na bregu pozdravila radenski in tišinski župan, pripravili so tudi kratek kulturni program.
Nadaljevali smo vožnjo po reki in uživali svež zrak, Mura je postajala vedno bolj razgibana lepa nižinska reka. Končno smo prispeli v Veržej do Babičevega mlina, kjer nas je pričakalo precej ljudi, uživali smo med prijatelji in z našo lepo reko Muro, si popekli kruh in nekaj popili.
Peka kruha je v tem kraju specialiteta v naravi, pripravijo pa ga tako, da ga narezanega popečejo na odprtem ognju in še toplega namažejo s strokom čebule in zaseko. Takšnemu kruhu rečejo pajani krüj.
Ob pajanem kruhu pa sem nam z našo plavalko Mimi zgodilo tudi nekaj neljubega. S prijateljem sva sedela z njo in ji pridno pekla kruhke, ki jih je z užitkom jedla in jih hvalila, kako so dobri. Bila je radovedna, kaj ji maževa na kruh in ko je jedla že peti košček, sva ji komaj v najini slabi angleščini razložila, kaj je zaseka. Takoj je dala kruh prijatelju in malo užaljena povedala, da je vegetarijanka.
Drugo jutro sva s prijateljem radovedno čakala Mimi in se spraševala, ali je jezna na naju, a ni bilo nič takega, samo nasmejala se je, pozdravili smo se znova odpravili k reki.
Mimi je v lepem vremenu kar hitro plavala, tako da smo morali dobro veslati, ker nas je vedno dohitevala. Bili smo v prvem čolnu, ki je bil zadolžen za varno pot za plavanje. Tudi leseni ribi, zavezani k čolnu, se je včasih zelo mudilo. Ustavili smo se na Melincih in si ogledali, kako so nekoč izdelovali opeko.
Ustavili smo se tudi na Gibini in si ogledali mursko hišo ter se sprehodili po murski šumi. Pot smo nadaljevali do Martina na Muri in tam počakali hrvaške carinike. Na nebu so se pokazali prvi temni oblaki, ki niso obetali nič dobrega. Opazovali smo sporni hrvaški most čez Muro pri Hotizi, v 90 minutah se je poleg policijskega avtomobila po mostu peljal samo še eden avtomobil.
Ko smo prispeli do ribiškega doma v Žabniku, smo bili mokri do kože tudi v čolnih, saj nas je kar dobro namočil dež. Hitro smo se spravili iz čolnov, Mimi pa iz Mure, vse nas je kar zeblo. V ribiškem domu so nam postregli jedačo in pijačo nas malo ogreli. Športno ribolovno društvo ŠRD ČIKOV je bilo ustanovljeno leta 1990 in šteje 440 članov ter je lastnik ribiškega doma na starem rokavu Mure v Žabniku in Lapšini.
Škoda, da je tako deževalo, saj so okolica in ribniki zelo lepo urejeni in si tega nismo mogli ogledati. Čakali smo, da bi nehalo deževati, in si potem na hitro ogledali okolico in bližnji mlin na Muri.
Tako počasi plavamo in plovemo proti koncu naše murske poti z geslom Naj Mura mirno teče. Lepo je bilo, čeprav nas je do konca poti še dvakrat namočilo, a povsod, kjer smo se ustavili, so nas pozdravili prijazni ljudje. Mimi je v dveh dneh z nami preplavala 85 kilometrov Mure od Sladkega vrha do Murskega Središča.
Zame je bila Mimi junakinja teh dni, ob slovesu pa nam je povedala: »Reka je zelo hladna, pa tudi umazana je, vendar voda še vseeno diši po reki, kar mi je zelo všeč. Narava v njeni okolici je prečudovita in škoda bi bilo, če bi jo z gradbenimi posegi uničili.«
Od 4. do 28. junija se je Mimi podala na še eno plavanje – po slovenskem delu Drave, ki pa ni več tako brez pregrad kot slovenska Mura.
Po Avstriji je plavala šest dni, po slovenski Dravi pa pet dni od Vuzenice do Ormoža. Na hrvaški Dravi pa je plavala kar štirinajst dni, od Varaždina do Osijeka. Škoda, ker nisem mogel biti zraven, gotovo bi nepozabno uživali.
Mimi Hughes, 51-letna Američanka, je tako v svoj dnevnik zapisala še eno dolgo preplavano pot. Preplavala je Donavo, 85-kilometrski Beringov preliv, ki loči ZDA in Rusijo, ter 652 milj dolgo ameriško reko Tennessee.
Kaj pa lesena postrv? Mimi se je po preplavani poti vrnila v Ameriko, postrv pa nazaj v Avstrijo, na obisk pa so jo avstrijski pohodniki pripeljali na letošnji tradicionalni pohod ob svetovnem dnevu mokrišč. Pohod je letos potekal ob slovenski Muri 3. februarja, njegovo geslo pa je bilo Zdrava mokrišča, zdravi ljudje.
